V času, ko je uporaba umetnih, nenaravnih materialov dosegla skrajne razsežnosti in ko je vpliv gradbeništva na okolje več kot očiten, postaja jasno: netrajnostno ravnanje ni več nekaj, kar si lahko privoščimo. Zavest o omejenosti virov in ranljivosti planeta se neizpodbitno kaže tudi v gradbeništvu, kjer postaja ohranitev okolja nujna skupna skrb, saj uničeno okolje nima cene.

Les je eden tistih naravnih materialov, ki nosi upanje prihodnosti. A prav zaradi tega si zasluži posebno spoštovanje. Ni dovolj, da ga le uporabimo, treba ga je premišljeno načrtovati, ustrezno zaščititi in z njim ravnati strokovno. Naravni materiali zahtevajo znanje, izkušnje in predano sodelovanje različnih strokovnjakov. Pomembno je usklajeno delo in interdisciplinarna znanja arhitektov, inženirjev, izvajalcev, nadzornikov. Vsak člen v verigi ima ključno vlogo. Hkrati je pomembno vedeti, da trajnostni objekt ne more nastati na temelju logike najnižje cene. Potrebujemo najboljše rešitve, ne najcenejših bližnjic.

V prihodnosti se ne bomo več spraševali, ali gradimo z lesom, betonom ali jeklom, temveč, kako jih povezati. Hibridne konstrukcije bodo tiste, ki bodo znale izkoristiti najboljše iz vseh svetov: estetiko, udobje in učinkovitost lesa ter robustnost in nosilnost betona in jekla. To je po mojem mnenju prava pot pametnega inženirstva, kjer ima vsak material svojo vlogo v premišljeni celoti. Da pa se izognemo improvizaciji, pa so tukaj tudi digitalna orodja, kot je BIM, ki omogočajo odpravo napak že v fazi načrtovanja.

Ne pozabimo še na to, da vsak projekt nosi svojo okoljsko zgodbo. Že na začetku moramo oceniti, kakšen bo njegov odtis: koliko naravnih materialov vključuje, kakšna bo končna CO₂ bilanca in kaj se bo zgodilo z materiali, ko bo objekt odslužil svojemu namenu. Vedno znova se moramo vprašati, ali gradimo zgolj stavbo ali prostor za prihodnje generacije. Ravno ta zavest o širšem pomenu gradnje loči dobre projekte od resnično odgovornih.

Cel intervju najdete TUKAJ: